družina Scharfberg
Trajanje razstave do 31.8.2008
Odprtje razstave „Tu smo bili doma ...“ O judovski družini Scharfberg v Železni Kapli Slovensko prosvetno društvo Zarja bo 28. marca 2008 v Železni Kapli odprlo razstavo »Tu smo bili doma ...«, O judovski družini Scharfberg v Železni Kapli / »Wir gehörten hierher ...«, Über die jüdische Familie Scharfberg in Eisenkappel. Razstava, ki bo na ogled od 29. marca do 12. julija 2008 v Forumu Zarja, je prispevek k spominskemu letu 2008, ki opozarja na leto 1938 in v zvezi s tem na izgon družine Scharfberg iz Železne Kaple. Joseph in Marianne Scharfberg sta se leta 1930 naselila v Železni Kapli, kjer sta vodila tekstilno trgovino. Takoj po nacističnem prevzemu oblasti 12. marca 1938 sta bila judovska trgovska zakonca s svojim petletnim sinom prvi kapelski žrtvi nacističnega režima. Njihovo trgovino so »arizirali« in kakor mnoge druge judovske družine so tudi Scharfbergove nasilno in s pomočjo lokalnih nacistov in njihovih sipmatizerjev pregnali iz dežele, ki jim je medtem postala domovina. Družini je uspelo pobegniti v Palestino, kjer si je morala popolnoma brez vsakih sredstev zgraditi novo življenjsko eksistenco. Po letih, polnih pomanjkanja, jim je uspelo v Haifi odpreti novo trgovino z oblekami. V starosti 68 let sta zakonca Scharfberg še enkrat obiskala Železno Kaplo, kjer je prišlo do zelo čustvenega srečanja s Kapelčanko Agnes Lechthaler – s tisto prodajalko, ki je leta 1938 družini Scharfberg pomagala pri njihovih pripravah na beg. Na razstavi predstavljamo izsledke obsežnih raziskav, ki sta jih o zgodovini družine Scharfberg opravila zgodovinarja dr. Lisa Rettl in dr. Werner Koroschitz. Poleg intenzivnega arhivskega dela je zgodovinarjema uspelo, da s pomočjo Scharfbergovih potomcev, ki živijo v Izraelu in Združenih državah Amerike, tankočutno opisujeta biografijo družine. Prav tako učinkujejo tudi v razstavo vpleteni spomini Kapelčank in Kapelčanov, ki so povedali veliko osebnega o judovski trgovski družini. Poleg dvojezično koncipirane razstave bo na približno sto straneh izšla tudi publikacija z istim naslovom (slov. in nem.), v kateri L. Rettl in W. Koroschitz podrobno skicirata življenjske položaje družine. Izdajatelj knjige je Slovensko prosvetno društvo Zarja, izšla pa bo pri Založbi Drava. Odprtja razstave 28. marca se bo udeležilo trinajst potomk in potomcev družine Scharfberg, ki bodo prav za to priložnost iz Izraela in ZDA pripotovali v Železno Kaplo. Odprtje razstave: 28. marca ob 19. uri Kraj razstave: Forum Zarja, Glavni trg v Železni Kapli Trajanje razstave: od 29. marca do 12. julija 2008 Odpiralni čas: ob sredah: od 18.–20. ure, ob petkih: od 16.–20. ure ob sobotah: od 10.–12. ure in po telefonskem dogovoru na tel. štev.: 0043(0)650-2807574 Štirje izvlečki iz intervjujev: Regina Spierer, svakinja Marianne Scharfberg, je že 12. marca 1938 iz Avstrije preko Francije pobegnila v Palestino, odkoder je leta 1957 emigrirala v Združene države. Svoja čustva skoraj 70 let po begu opisuje v intervjuju: „Kar so nam storili, je bilo strašno, da pa so nam vzeli domovino, ... in vzeli so nam domovino, to ni opravičljivo. Prav tako sem bila Avstrijka kot ti, ali ti, ali ti, ... da sem bila poleg tega še Judinja, ja, to je bila moja veroizpoved. Tako je, tu smo bili vendar doma ... in z vso pravico! Tam sem se rodila, ljubila sem deželo, bila je tudi moja domovina, kakor je bila domovina koga drugega. Brez domovine, konec življenja, finito. Da živiš naprej, to je grozljivo. Enako pravico do Celovca sem imela kot vsak drug. Ljubila sem ga, kot vsak drug, bil je moja domovina.“ (Regina Spierer, New York City, 1. november 2007) Philomena Müller iz Železne Kaple, ki je v trgovini Scharfberg delala kot pomočnica, se takole spominja judovske družine: „Scharfbergovi so bili dobri ljudje, on je ob božiču farovžu daroval kupe oblek, tam so jih potem razdelili revežem. In tega nikoli ne bom pozabila, ko je moja hči Edith s štirimi leti zbolela za meningitisom. Bila sem uboga ko cerkvena miš, jokala sem in Scharfberg mi je rekel: ‚V kolikor z denarjem lahko pomagam, bom pomagal.’ Odšel je k zdravniku Holleghi in mu rekel, da bo plačal zdravljenje, tega ne bom pozabila. Edith je potem morala v celovško bolnišnico, tudi to je plačal Scharfberg.” (Philomena Müller, Železna Kapla, februar 2008) Agnes Jerič iz Železne Kaple je bila pri Scharfbergovih zaposlena kot prodajalka in jih je podpirala pri pripravah na beg. Njena hči Hildegard Sutter se spominja materine pripovedi: „Čez noč so vrgli Scharfberga iz trgovine. Čez noč je bil kar naenkrat Engel novi šef. Moja mati je [...] na skrivaj zložila blago v kartone in jih postavila na lopo, kamor jih je potem prišel iskat Scharfberg. Nekoč je prišel Engel in rekel: ‚Daj, da ti pomagam,’ a mati je rekla, da so le prazni kartoni. To je bilo že nevarno, če bi pogruntal – saj je kradla za Juda.” (Hildegard Sutter, Köln, februar 2008) Gabriel Shenhar iz ZDA se spominja svojih starih staršev Josepha in Marianne Scharfberg (Gabriel Shenhar bo govoril na odprtju razstave v Železni Kapli): »Ne verjamem, da so moji stari starši sami sebe videli kot izgnance. Vedeli so, da bodo ostali v Izraelu, videli so doraščati svojega sina, ki je bil ves čas Izraelec. [...] Občasno sta se predajala svojim spominom na Avstrijo, predvsem Marianne: kako lepa je s svojimi gorskimi vrhovi, jezeri in zelenimi gozdovi. Zelo je pogrešala Avstrijo, vendar je tudi rekla, da ni kraj za Jude.” (Spomini Gabriela Shenharja, 6. januar 2008)
vili, 14.07.2008	[vse vesti]